Razumevanje vzhodne Evrope, kot ga razvija Bojana Pejić, presega ideološke podobe zatiranega in nerazvitega Vzhoda. Njegove številne kulturne zgodovine raziskuje kot heterogene, svojstvene pojave z edinstvenim pomenom in ne kot izpeljanke zahodnih zgledov. Razstavi After the Wall in Gender Check tako nista bili zgolj dodatka k obstoječemu zahodnemu diskurzu, ampak sta ustvarili lastno razpravo in pustili trajen pečat na (zgodovinskem) pisanju o globalni umetnosti. Pejić s svojim dosledno feminističnim branjem umetnosti vzhodne Evrope presega poenostavljene naracije o značilnostih, kakršne sta oblikovala državni socializem in zgodovina regije po letu 1989, prav tako ne gre nikdar za goli prenos obstoječih teoretskih ter metodoloških modelov. Njena besedila in razstave ponujajo dognanja, dragocena tudi onkraj razmišljanj o vzhodni Evropi: dajejo znanje o umetnosti, družbi in strukturah moči, pomembno za občinstvo po vsem svetu. Njeni projekti so kot laboratoriji, bogati in prepleteni z referencami, ki nam stvari prikažejo, namesto da bi o njih zgolj domnevali, zgodovina pa v njih nikdar ni statična. Bojana Pejić nas s svojim delom vabi v nikoli zaključen kritični proces.

Žirija podeljuje nagrado Bojani Pejić za njeno vseživljenjsko raziskovanje konstitutivnih elementov vzhodnoevropske umetnosti in kulture. Značilnosti vzhodnoevropskih držav oziroma načine, kako njihova umetnost razkriva zgodovino, nacionalizem in politiko spolov v regiji, raziskuje bodisi v sodelovanju s transnacionalnimi kolektivi bodisi samostojno. Zaslužna je za mednarodno prepoznavnost številnih umetniških glasov, pa tudi za oblikovanje kritične samorefleksije o naši skupni zgodovini. Zaradi radovednosti, stališč, moči in nenehnega samopreizpraševanja velja Pejić za eno najbolj spoštovanih osebnosti na svojem področju dela. Malodane vsi poskusi zgodovinjenja umetnosti vzhodne Evrope se sklicujejo na njeno delo in tako rekoč vse razprave o konstrukciji spola vključujejo njene ugotovitve. Izbojevala je mnoge bitke, obenem pa je številnim v svetu umetnosti nudila podporo in mentorstvo.

Žirija želi počastiti tip kulturne delavke, kakršna je Bojana Pejić. Premišljevalka z odločnimi stališči, vešča tudi združevanja mnogih raziskovalk in raziskovalcev v skupnost različnih glasov. Ustvarjalka kompleksnih in pronicljivih projektov, četudi večino časa svobodnjakinja. Umetnostna zgodovinarka in hkrati aktivistka, ki ji akademski svet ne zadošča. Spodbuja nas, naj znova preučimo našo preteklost, da bi spremenili našo skupno prihodnost.

Bojana Pejić se je rodila v Beogradu leta 1948. Leta 1975 je diplomirala iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Beogradu, a o sodobni umetnosti je začela pisati že leta 1971. V obdobju 1977−91 je delovala kot kuratorka v Študentskem kulturnem centru (SKC) Univerze v Beogradu. V 1980-ih je objavljala v reviji Artforum in drugih mednarodnih publikacijah. Od leta 1991 živi v Berlinu. Bila je glavna kuratorka razstave After the Wall: Art and Culture in Post-Communist Europe v organizaciji muzeja Moderna Museet v Stockholmu (1999), ki je potovala tudi v Budimpešto (2000) in Berlin (2000–2001). Bila je ena od kuratorjev razstave Aspects/Positions: 50 Years of Art in Central Europe 1949–1999 v MUMOK – Museum Moderner Kunst Stiftung Ludwig na Dunaju (2000). Kurirala je razstavo Gender Check: Femininity and Masculinity in the Art of Eastern Europe, ki je bila predstavljena v MUMOK na Dunaju in v Nacionalni umetnostni galeriji Zachęta v Varšavi (2009–2010). Svojemu raziskovalnemu zanimanju za reprezentacijo spolov in razmerja moči je sledila tudi v doktorski disertaciji z naslovom »Komunistično telo – Arheologija podob: Politike reprezentacije in spacializacija moči v SFR Jugoslaviji (1945–1991)«, s katero je leta 2005 zaključila študij na Univerzi Carl von Ossietzky v Oldenburgu. Leta 2016 je sokurirala razstavo HERO MOTHER: Contemporary Art by Post-Communist Women Rethinking Heroism (Galerija MOMENTUM, Kunstquartier Bethanien, Berlin). Trenutno je višja nerezidenčna znanstvena sodelavka na New Europe College (NEC) v Bukarešti (Program Getty) v okviru seminarja »Periodizacija v zgodovini umetnosti in njene zagate: Kako se jih lotiti v vzhodni in srednji Evropi« (2018–2022).

Oksana Briukhovetska je umetnica, kuratorka, piska o umetnosti, grafična oblikovalka in aktivistka. Leta 2003 je diplomirala na Nacionalni akademiji za vizualne umetnosti in arhitekturo v Kijevu. Družbenih vprašanj se loteva skozi prizmo preučevanja osebnih izkušenj, s poudarkom na tematikah spomina, socialnih ter spolnih travm. Obravnava tudi vprašanja ukrajinskih delovnih migracij, učinke trajajočega vojnega konflikta in realnosti materinstva.

Skoraj desetletje (2011–19) je delovala kot kuratorka v Raziskovalnem centru za vizualno kulturo (VCRC) v Kijevu, kjer se je skupaj s kolegicami osredotočala na feministične pozicije v ukrajinski umetnosti. V svojih kuratorskih projektih se loteva položaja žensk v postsovjetskih družbah, pri čemer poudarja nujnost zavzemanja za pravice žensk in drugih ranljivih skupin. Razstave, ki jih (so)kurira, so izrazito angažirane, saj so osnovane na njeni ostri aktivistični drži. Razstava Ukrainian Body se je ukvarjala s temami telesnosti, revščine in izkustev marginaliziranih skupin v Ukrajini, Lockout (2014) in I am Ukrainka (2018) pa z vprašanji dela v postsovjetskem prostoru in ukrajinskimi delovnimi migracijami. Briukhovetska je kurirala več odmevnih feminističnih razstav in zanje tudi uredila kataloge: Motherhood in What in me is Feminine? (obe 2015) ter TEXTUS: Embroidery, Textile, Feminism in Women’s Texts (2017).

Raziskovalna praksa Briukhovetske pogosto vključuje intervjuje in pogovore, ob tem pa posega po različnih medijih: risbi, slikarstvu, tekstilu, pisanju, instalacijah in intervencijah v urbane prostore. Knjiga The Right to Truth: Conversations on Art and Feminism (2019, sour. L. Kulchynska) je zbirka pogovorov z umetnicami in kulturnimi delavkami o sodobni umetnosti in feminizmu, ki daleč presega feministični diskurz, prevladujoč v zahodni Evropi. Preizprašuje realnosti feministične umetnosti v postsovjetskem prostoru, zlasti v Ukrajini in Belorusiji, obenem pa se povezuje z mednarodnimi feminističnimi praksami. Zadnja leta Briukhovetska živi v ZDA, kjer raziskuje in piše novo knjigo, ki bo ukrajinski javnosti predstavila kritično razpravo o rasah in protirasističnemu boju.

Ker večina projektov Briukhovetske nastaja v sodelovanju in ker je sama trenutno daleč od ukrajinske scene, žirija upa, da ji bo štipendija omogočila zagon projektov z ukrajinskimi feministkami (umetnicami, kuratorkami in aktivistkami), pa tudi nadaljnje mednarodno sodelovanje. Krhki feministični diskurz je toliko bolj pomembno podpirati v kontekstu vojne v Ukrajini, kjer je ogrožen, obenem pa ključen.

Alina Șerban je neodvisna umetnostna zgodovinarka, piska o umetnosti, kuratorka in urednica. Magistrirala je iz zgodovine in teorije umetnosti na Nacionalni univerzi za umetnost v Bukarešti, nato pa dve leti obiskovala doktorski študij na Inštitutu za umetnost Courtauld v Londonu. Zdaj končuje študij na doktorski stopnji na Nacionalni univerzi za umetnost v Bukarešti. Njeno raziskovalno delo obravnava vprašanja horizontalnosti v povojni vzhodnoevropski umetnosti in arhitekturi, različne regionalne konstrukcije konceptualizma ter razstavne prakse 1970-ih in 1980-ih. Leta 2008 je postavila izjemni monografski razstavi o Ani Lupaș in Geti Brătescu v Galerie im Taxispalais v Innsbrucku (v sodelovanju s Silvio Eiblmayr), leta 2009 pa je bila kuratorka romunskega paviljona na 53. beneškem bienalu. Kurirala je tudi prelomno razstavo 24 Arguments: Early Encounters in Romanian Neo-avant-garde 1969–1971 v Narodnem muzeju umetnosti Romunije v Bukarešti (2019). Sokurirala je vrsto razstav, ki so omogočile vpogled v kompleksne odnose med umetnostjo, arhitekturo, kolektivno kulturo in dinamiko javnih prostorov v Romuniji v 1960-ih in 1970-ih, pa tudi v obdobju po 1990-ih, denimo Enchanting Views: Romanian Black Sea Tourism Planning and Architecture of the 1960s and 1970s (Sala Dalles, Narodni muzej sodobne umetnosti, Bukarešta, 2014).

Izjemna kuratorska praksa Aline Șerban pogosto reflektira in preizprašuje terminološka vprašanja v umetnostnozgodovinskih naracijah skozi različne dejavnosti: simpozije, filmske projekcije, naročila umetniških del v javnem prostoru, razstave, akademske prezentacije in založništvo. S svojim delom repozicionira položaj romunskih kulturnikov in kulturnic na mednarodnem področju, obenem pa pomembno vpliva na internacionalizacijo kulturnega življenja v Bukarešti. Njena kuratorska praksa na edinstven način kombinira neodvisno in institucionalno izkušnjo.

Șerban si je z leti nabrala dragocene izkušnje z ustanavljanjem samoorganiziranih skupnosti, kot je tudi IP –The Institute of the Present, ustanovljen leta 2017 v Bukarešti (s Ștefanio Ferchedău). IP je platforma za raziskave in umetniške vire, ki pomembno prispeva k drugačnemu razumevanju vizualnih in performativnih umetnosti v Romuniji v lokalnem, regionalnem in mednarodnem kontekstu. Založniške in uredniške dejavnosti so še en pomemben vidik prakse Aline Șerban. Leta 2013 je v Bukarešti ustanovila neodvisni založniški program P+4 Publications, namenjen sodobni romunski fotografiji, umetnosti in arhitekturi, ob tem pa raziskuje knjižni medij kot točko srečevanja med teoretskimi raziskavami, eksperimenti grafičnega oblikovanja ter idejami in temami, ki se jih umetniki in umetnice lotevajo v svojih praksah.

Žirija želi s to štipendijo zagotoviti Alini Șerban dodatno podporo, da nadaljuje tok svojega dela in raziskovanja ter ohrani kontinuiteto IP.

Antonina Stebur je ena najbolj angažiranih in ustvarjalnih kuratork ter raziskovalk mlajše generacije v Belorusiji. Leta 2007 je diplomirala iz filozofije na Beloruski državni univerzi v Minsku, leta 2009 pa zaključila magistrski študij sodobnih vizualnih in kulturnih študij na Evropski humanistični univerzi v Vilni. Leta 2019 je obiskovala Šolo angažirane umetnosti Chto Delat v Sankt Peterburgu. Je soustanoviteljica projekta #damaudobnayavbytu, ki se ukvarja s spolno diskriminacijo v Belorusiji, in raziskovalne skupine Spaika.media, ki obravnava aktivistično umetnost in politični performans. Je tudi članica raziskovalne skupine AGITATSIA, ki združuje raziskovalce in raziskovalke, povezane s postsovjetsko zgodovino, ter se osredotoča na sodobno rusko umetnost, še posebej na akcionizem in politični performans. Besedila objavlja v revijah Partisan, Moscow Art Magazine, ArtReview, ARTMargins, Block in drugje. Je soavtorica monografije The History of Belarusian Photography (z Anno Samarskayo, 2020). Stebur je kurirala številne razstave sodobne umetnosti in fotografije v Minsku, Moskvi in Kijevu ter bila del kuratorske ekipe pri razstavi Every Day. Art. Solidarity. Resistance Mistetsky Arsenalu v Kijevu, ki je obravnavala protestna gibanja in solidarnostne mreže v Belorusiji (2021).

Besedila, predavanja in kuratorska praksa Antonine Stebur ne odražajo le njenega raziskovalnega zanimanja za postsovjetske študije in mehanizme državnega nasilja, politično angažirano in feministično umetnost, temveč predstavljajo tudi angažiran način razmišljanja o prostorskih in arhitekturnih dimenzijah protestov ter raziskovanja koncepta solidarnosti ali »šibkega« odpora. Njeno delo bi lahko opredelili z izrazom angažirana fem-kritika. Antonina Stebur deluje individualno, a tudi znotraj skupin in kolektivov. Izpostaviti velja horizontalnost njenega pristopa in solidarnostni način delovanja. V Belorusiji je kot kulturna delavka sodelovala pri protestih, pa tudi v različnih odporniških akcijah, ki jih je organizirala IT skupnost, zaradi česar je morala leta 2021 prisilno zapustiti državo. Odšla je v Kijev, kjer je sodelovala z ukrajinsko umetniško sceno na različnih projektih, še posebej na obsežni razstavi Every Day. Art. Solidarity. Resistance, ki je predstavila umetnost protestov v Belorusiji skozi prerez sodobne umetnosti, kako konstruira in manifestira pulzirajoče oblike interakcije, odpora in kolektivnosti. Stebur je v izgnanstvu v Ukrajini nadaljevala s svojimi aktivnostmi, pisanjem, razstavami in raziskovanjem, ko pa se je tam začela vojna, je bila ponovno prisiljena pobegniti. Angažirana je tudi na spletni platformi kulturnih delavcev in delavk Antiwarcoalition.art, ki se z umetnostjo upira vojni, diktaturi in patriarhalnim strukturam oblasti.

Žirija meni, da ta štipendija ni le priznanje za preteklo delo Antonine Stebur, ampak je tudi podpora za njeno nadaljnje raziskovanje in pronicljivo pisanje, kuratorsko delo ter aktivizem v odporniškem gibanju.